Etrips3

Podal sem se v to igro a se pred tem sploh nisem nic pozanimal kako zgleda, zakaj se gre, nic. Pac igral sem enko in ker sem jo koncal me je zanimalo kaj bo v nadaljevanju. Dosti krat se zgodi da stevilka 2 na koncu naslova ne pomeni direktnega nadaljevanja. Vcasih se uporabi stevilka za [...]

DECAAPITAAAAAATIOOOOOOONNN!!
Seveda pa moras to zakričat na tak način, daimas oblečene kawbojke, se zatečeš kolkor lahko in se vržeš na kolena (tako zvani “power slide”). Za rockerje mislim da ni boljšega feelinga. Ajde ajde malo kolena zabolijo…ampak rokerji itak ne rabijo nog =) Ze samo za kaj takega videt u resnici mislim, da vsakemu v sebi [...]

Wohooow. Pa res nisem ze dosti casa nic tukaj napisal. Ampak malo me nostalgija daje, ko sem za usako igro zbral tistih par besed, ravno tolko, da se ob priliki spomnem ce mi je bila igra usec in kaj je bilo tako posebnega oz. katastrofalnega.

No in zgleda da je morala prit vn kaksna igra kot je Tekken da me spet spravi ob pisanje mini-clankov (seveda se mi se vedno ne da pisat čžš, ceprav so res pri roki). Mogoce se bom pa potrudu enkrat =) Hmm mogoce se celo potrudim zdaj, kajti ne bom več nič napis

Kdo je reku da preproste igre ne morejo bit dobre? Braid je tako imenovana "Indie game". Ponavadi je to en clovek ali malo vec ljudi, ki se spravijo skupaj, imajo neko idejo v glavi in se lotijo naredit igro. Kar se tice zgodbe je dokaj enostavna. Ti si decek, ki se klice Tim in isces svojo princeso. To je to. =)

Igralnost je cista platformscina (se premikas samo levo desno. Graficno pa je igra res ena od umetnisko najlepsih iger kar sem vidu. Povdarka je bolj na nekaksnih akvarelih in podobno kjer se parve zlivajo in ni vse prav prevec natancno ampak ko gledas na celoto vidis da je cel svet res nekaj posebnega. Gres od lepih travnatih pokrajin, do dezja, do snega...a kar te najbolj prizadane je igralnost.

Skozi celo igro u bistvu ne mores umret. Karkoli te zadane, kamorkoli pades na kaksne bodice vedno lahko cas prevrtis nazaj. Zdej bi sigurno kdo reku "ah pa sej to smo ze vidli ko cas ustavljas in previjas..." ampak tukaj je par hakeljcev. Vse skupaj  je 6 levelou in vsak ima nekaj posebnega. Prvi svet je smao uvoden in ti pokaze malo kako deluje mehanika previjanja casa. Potem pa je vsak svet nekaj svojega. V enem recimo odstajajo doloceni deli kjer cas ne vpliva na njih, se pravi jst lahko eno rocko nekje premaknem, da se ena platvofma zacne premikat in jst prevrtim cas nazaj ampak tista platvorma se bo se vedno naprej premikala. Pol imas kaksno sobo kjer recimo smocis v kaksno luknjo, prevrtis cas nazaj in tvoja senca ponovi cisto isto use kar si ti malo prej naredu, se pravi skoci u luknjo. To potem dosti krat uporabis da gres najprej do desne rocke prevrtis cas in nato gres ti na leva vrata. Tacas ko bo tvoja senca sla do rocke bos ti ze cakal pri vratih. Potem je en svet kjer gre cas naprej ce gres ti v desno in gre cas zanaj ce gres v levo. Tako se u bistvu vedno vse odvija enako lih v tem pa je fora, ker ti pomar potem najt varjanto kako bos sou mimo dolocene tocke da te ne ubijejo.

U glavnem igra je res miselno tezka. Jst sem recimo porabu 6 ur za vse

Ce vam je dolgcas in imate okoli 5 urc casa, se podajte v to igro ampak z ne prevelikim pricakovanjem.
Kot akcijska igra je dokaj zabavna. Ima novo mehaniko igranja s katerim lahko ukrivljas metke, tako kot v filmu in dejansko dela tako kot treba in je res zabavno. Problem je, ker so stopnje prevec linearne in akcija je vedno ista. Nima Multiplayer nacina in nima nic vrednega da bi igro se enkrat preigral. Na koncu sirec odklenes obleke sefov, ki jih prvic pobijes in tako lahko igras z njimi ampak ni nobenih bonusov. So samo preobleke.
Ponavadi, ko naredijo igro po dolocenem filmu izpade totalna katastrofa, u tej igri pa sem cleo uzival in nisem dobil tistega "hjoj dej bom pol nadaljeval". Ceprav se akcija ponavlja so vsaj lokacije dovolj raznolike.
Je ne priporocam kaj prevec, ce jo pa dobite kje za 10€ pa so kar nabavite. Ni vredna 50€-60€, je pa zanimiv stil igranja se posebej v tem obdobju ko tezko kaksna dobra igra pride vn.

System Requirements




Operating System: Windows® XP SP2 / Windows Vista®
Processor: Dual-core processor (Intel® Core 2 Duo E6540/AMD® equivalent or higher)
Memory: 1 GB RAM
Hard Disk Space: 5 GB Available HDD Space
Video Card: DX9.0c Compatible graphics card with Shader Model 3.0 support(NVIDIA® GeForce® 8 series/AMD® equivalent or higher)
Sound Card: 16-bit Sound Card
Control Support: Microsoft® X360 USB game pad preferred
DirectX® Version: DX9 compliant sound card

Ce povem po pravici me nikoli ni kaj prevec posebej zanimala Fallout serija. Predvsem zato, ker je bil glavni del igranja turn based (se pravi vsakic je nekdo na vrsti) in igra ni potekala nevem kolko tekoce zaradi tega. Vsekakor pa je zgodba zelo zanimiva. Dogaja se namrec use po tem, ko naj bi vse slo u maloro in bi ljudje masovno uporabljali atomske bombe in tako izbruhne nuklearna vojna. Medtem ko se dogaja so se eni uspeli narediti tako imenovane Vaults (sefe) v katerih bi ljudje ziveli in bi lahko po vojni spet prislu na povrsje in bi ponovno vse zgradili. Misljeno je, da se po vojni vsa vrata vseh teh sefou odprejo razen enega. To je Vault-a 101 v katerem si ti rojen in v katerem ti zivis.

Nato se zgodi nekaj kar se se nikoli ni. En od teh ljudi, ki so zaprti v Vault-u 101 zbezi in se izkaze, da je to tvoj oce. Ker je pac izdal vse ostale prebivalce sedaj iscejo tebe, vendar ti hoces najt oceta in vedet sploh zakaj se gre. Koncno ti prides vn iz Vault-a in vidis kako je vse uniceno, prvic u zivljenju is na soncu, voda je toksicna in radioaktivna, vse je uniceno, katastrofa. Nato sledis korakom tvojega oceta in tako se odvija zgodba in ugotavljas kaj se u bistvu use dogaja po tem ko je vojne konec.

Igra deluje na Oblivion pogonu in kot se mi je tam ze kdaj zgodilo, se dosti krat znajo stvari zataknit se posebej ko moras nekomu sledit oz. ko nekdo tebi sledi. Najvecji problem je, ker ne mores dolocenega questa kar zacet od zacetka in tako se mi je zgodilo da sem po 9h urah igranja glavnega questa prisel do tocke ko se je en robot zataknil, ki je biu pomemben za zgodbo in bi dejansko moral zacet vse od zacetka. Na sreco sem malo pred tem shranil tako da sem u bistvu zgubil samo kaksne pol urce igranja. Na splosno glavna zgodba traja nekje 9-10 ur odvisno od tega kolko hitro najdes dolocene kraje je pa na tono stranskih questou. Jst se sicer nisem s tem ubadal in me je samo glavna zgodba zanimala in moram priznat, da so igra in zgodba tako kot igralnost zakon.

To je celo prva igra ki sem jo koncal na DS-u (nintendov Dual Screen, gameboy scena) od kar ga imam. Trenutno pa prihaja v trgovine novi DS z imenom DSi. Ima malcek vecje ekrancke, ima dve integrirani kamerci sprednja je 3 mega pixle, centralna pa 0,3 mega pixla. Tokrat je namesto slidercka za prizgat enoto postavljen gumb pod krizcem, ki sluzi za premikanje.
Dosti casa ni blo nobenega old school platformscine in ena od najboljsih v tej z kategoriji iger je sigurno SMB (Super Mario Bros.) serija. Ze sploh to, da je igra podobna enki, dvojki in trojki ampak v malo lepsih ozadjih in da ima nove levele te prav spomne na mladost, ko so komaj te igre prisle vn in kako so naredile revolucijo. Danes, ce ni 3D jo malo kdo se pogleda. A za nas, tiste ki smo dejansko zaceli z Mario-ti in Donkey Kongi se prav nasmejes in dosti krat razjezis kako je ena taka igra, ki ima dokaj enostaven nacin igranja lahko tezka (vcasih se nam je to zdela ena najbolj tezkih iger zunaj).
Nekaj nevem kaksnih novosti ni. Nasprotniki so vecinoma enaki od goomba-e do bowser jr. leveli so vecinoma vedno v tematiki sveta v katerem se nahajas (lahko je travnato, zaledenelo, vulkan...) kar se pa tice gobic in podobnih zadev se najbolj pogosto srecas z rozico, ki ti da moc streljanja, novost je mogoce plavi oklep in deluje tako da enkrat ko teces pritisnes dol in ti noben ne more nic ampak se ne mores kar tako ustavit. Enkrat ko se vrtis naprej se vrtis dokler se od cesa ne odbijes. Novost je tudi gobica, ki te pomanjsa (ceprav se mi zdi da je to tudi bilo v enem prejsnjem Mario-tu) in seveda presenetljivo smezna goba, ki te poveca cez cel ekrat in dejansko ne mores umret razen ce pades v luknjo. Ko si tako velik samo hodis v desno in se vse pred tabo rusi, od kock do pip do nasprotnikov. Se ena novost je, da lahko ali rozico, ali oklep, ali gobico shranis in po potrebi lahko bilokdaj porabis. Vecinoma sem vedno jst imel rozico, ki sem uporabljal in rozico na zalogi.
Zgodba je pa spet ista. Mario mora re

Od kar poznamo GTA formulo, ki je zelo preprosta obstaja kar veliko razlicnih iger, ki delujejo na istem principu. Vzamimo eno kocko, vrzimo not stavbe, ljudi, orozja in avte in imamo skoraj nekaksno realno simulacijo. Vendar ni vse samo v stilu igranja. Predvsem je treba napisat dobro zgodbo, ki pase za tako vrsto igranja. Seveda je ravno v tem najuspesnejsa GTA serija, ki vecinoma prikazuje razlicne statuse ljudi, kaksni so bogatasi napram revnim, kaksno so sefi podjetij napraj delavcem in podobno. V Saints Row 2 pa se gre najvec o tem kdo ima kontrolo kaksnega teritorija.

Nadaljuje se tocno od tam kjer se enka konca. Ti pristanes v oddelku nujne pomoci lokalne jece in si v komu. Tukaj si najprej izberes izgled, ki je precej bolj dodelan kot je bil v enki. Stil frizure, barva las, oci, nos, celjust, usesa prakticno vse. Enkrat ko se zbudis iz kome, ti en od pacientov (ki si baje zanalasc neki naredi) pomaga zbezati iz zapora. Ker si bil v komu kar precej casa, enkrat ko se vrnes v mesto spoznas, da se je vse spremenilo. Nastali so novi gangi, nic ni vec pod kontrolo, a vcasih je bilo vse vodeno od tako imenovanih "The Saints".

Torej moras spet pridobit teritorije nazaj s tem, da povzrocas skodo drugim gang-om in konec koncev ubijes njihovega leaderja, da dokazes kdo si, da imajo ljudje spet respekt do tebe. Tako najprej pomagas par starejsim prijateljem, da nekako sestavis osnovno skupino ljudi, ki si skusa spet prilastiti mesto.

Hodis okoli, krades avte, ubijas ljudi, si "izposodis" kaksen helikopter, pomagas prijatelju da zbezi iz policijske postaje, kupujes night club-e in razne trgovino, ki ti dnevno dajo nekaj denarja. Vsako tolko ti kaksen od ostalih gang-ou napade kaksen teritorij in ga moras branit. Vsega kar se vam pozeli je na voljo. Je pa dosti povdarka na komicnosti in samokriticnosti. Ker je pac tezko spet dobiti celo mesto in vse kontrolirati se med clani skupine dogajajo nenehni komflikti (vcasih sem celo mislil, da se bo kaksen od clanov uprl pa

Zadnji Banjo je biu na voljo na Nintendo 64 (na kratko N64) in je biu kar velika uspesnica. Minilo je kar nekaj let in tokrat so si predstavljali banjota v High Definition vendar so malo spremenili stil igre. Koncept je neverjeteno dober. Uporabi kot lego dolocene dele in is sam sestavi svoje vozilo, bodisi kopno, za po morju ali pa po zraku. Limit je lahko samo domisljija.

Stari dobri Banjo je bila bolj nekaksna 3D aventura. Podobno kot so Mariota naredili v 3D so na istem konceptu zgradili Banjota vendar ta slednja je delovala bolj otroska. Ima glavna junaka Banjota in Kazooie (medved in ptic), ki se bojujeta proti zlobni Gruntildi. Tudi tukaj so vsi znani liki prisotni vendar celotna igra deluje na principu, zgradi si vozilo in prevozi tolocene tocke, nekaj prenesi iz ene tocne na drugo in pdobno. Pac nekje je start in nekje cilj. Prvih par ur sem igro zelo uzival in vsakic ko sem dobil kaksne nove kose sem komaj cakal da zamenjam staro opremo z novo na mojih obstojecih kreacijah. To mi je biu tudi en od problemov. Konstantno vracanje v delavnico ker si prej imej malo bolj svoh motor in si tokrat dobil malo boljsega. Na zacetku to niti ni tak problem, ko pa imas ustvarjenih 20+ vozil in se pri vsakem lotiti modifikacij ker pac si napredoval v igri in si dobil boljse kose je dokaj mucno. Problemcek postane tudi pri tem, ker se vecinoma naloge ne spreminjajo, spreminjajo se samo lokacije. Igral sem do tocke, ko sem odklenil vse lokacije, nisem pa povsot pobral vseh puzlou (kot so bile v Mariotih zvezde, so tukaj bili koscki puzlou kot nagrada za opravljeno nalogo) in dvomim, da jo bom kdaj kmalu koncal. Pa se to da dodam. Igra kar dosti casa nalaga med stopnjami se posebej ko imas za se vrnit na tisti osrednji otok.

Je kar je. Vsekakor ne bi bla igra dobra, ce bi pustili isti nacin igranja in bi igro samo prenesli na novodobne konzole. Ce bi se se malcek vec ukvarjali z igro in dodali se kaksne elemente poleg samo striktno vozenja bi bila igra precej boljsa.

Igra se nadaljuje tocno od tam, kjer se je enka koncala. Takoj po tistem, ko si na letalo nosilki ubil tisto ogromno posast. Tokrat se izve, da en od teh stvari, po tem ko so ga ubili, se ni auto-destruct-iral, zato skusajo korejci to pridobit, da bi lahko zadevo prestudirali. Vendar ameriska vojska jim tega ne more pustiti. Tako se zacne vojna, ko si usak zeli to zadevo dobit zase, da bi jo lahko prestudirali.

Tece na istem pogonu kot prejsnja ampak ima dolocene popravke, ki so baje nekoga celo motili iz prve igre. Ena od teh napak je, ko te je nasprotnik opazil je za nekaj sekund stal pri miru, selep potem se je odlocil kaj bo storil in kako reagirat. Seveda pa tacas si imel dovolj casa, da si ga ubil.

Nasplosno igra kot igra je dobra streljacina. Graficno je mislim da ena od anjbolj tehnolosko naprednih kar jih je trenutno zunaj. Se vedno baje ne obstaja PC, ki bi igro lahko poganjal na MAX nastavitvah z vsemi detajli do konca, z anti-aliasing do konca. Dosti ljudi pravi, da je razlog za to samo v tem, da je pogon slabo spisan. Vsaj to je veljalo, ko je prisel prvi Crysis ven, sedaj verjetno obstajajo masine, ki poganjajo igro na konstantnih frame-ih na MAX nastavitvah.

Zgodbovno je pac kar je. Ce ti Sci-Fi ni vsec, pol ti tudi ta igra ne bo. Ima cisto nek svoj svet, v katerem je vojska ustvarila tako imenovane Nano-Suit's s katerimi lahko tisti, ki jo ima obleceno, hitreje tece, ima vecjo fizicno moc, lahko postane prozoren (kot nekaksen Predator) lahko pa se otrdi, da metki ne morejo prebiti obleke. Nato pa se zgodi nekaj cudnega in je svet ogrozen ker napade nek neidentificiran organizem, ki je zmozen vse okoli sebe zmrzniti v sekundi.

Ne vem kaj si mislit o tej igri. Mene je potegnila ker na splosno me zanimajo alternativne scene, se posebej kot so prisotne tukaj. Vojaki z nakimi ultra tehnolosko naprednimi oblekami, svet napadejo neki vesoljci, ti moras resit sebe in svet...Dosti ljudem mogoce ni ravno vsec, da je igra open world kjer si lahko sam izbere

Tako kot F.E.A.R. enka je dvojka glih tako zakon. Zgodba, ti nekako pokaze kaj je blo v enki (zadnja eksplozija) in vse skupaj se dogaja iz druge perspektive. Tokrat ravno tako igras specialca vendar sedaj naj bi "resil" Almo. Alma je ta fejst deklica, ki zna uporabljati telepatijo in ker so ljudje delali grdo z njo je jezna in use pobija. Vendar ne more it vse po planu in tako tudi tebe vgrabijo in zacnejo delat neke eksperimente na tebi vendar te Alma najde in te skusa "vsrkat". Posledica teh eksperimentov je to, da si kot nek magnet za Almo ker je ona podobna. Tako se vse skupaj zacne, ko skusas resit Almo, na koncu pa moras sam sebe resevat.

Igralno gledano F.E.A.R. 2 ne prinese nic novega. Vse kar se je videlo v enki je tudi tukaj v dvojki prisotno. Slow-mo, ki sluzi za upocasnitev casa, do nail gun-a, ki se tokrat imenuje hammerhead (sigurno boljse ime kot v enki) in vecinoma so enaki zlobnezi. Edina razlika? Alma ni vec stara 8 let temvec 16. To pa seveda pripelje do tega, da je Alma se bolj jezna in bolj destruktivna.

Nasplosno kar je najbolj zanimivega v F.E.A.R. igrah je definitivno atmosfera ki jo igra zna naredit. Ko se kar na enkrat nekaj zgodi, vidis neko senco ki kar naenkrat izgine ti pa moras proti njej, ko kar naenkrat nek otrok precka tvojo pot in za vogalom ga ni vec, ti zacne bit srce, lucka zacne neki trokirat in malo dela malo ne...vse to pripomore k fantasticni atmosferi, ki te totalno prevzame. Mene je tolko prevzela da sem jo v dveh dneh koncal (seveda ker je treba tudi it delat, ce ne bi jo kar v enem dnevu).

Seveda pa horror igre ne bi bile nic tako kot horror filmi nisi kaj prevec dobri ce avdio ni vredu. Piskanje, igranje z basi ko si v kaksnih tovarnah, nekdo tolce po zelezu potem pa ko gres pogledat ni nobenega, se obrnes pa te nekdo caka zadaj. Ceprav te ne naskoci, se sploh ne premakne ti se vseeno useres ko pes, ko kar naenkrat nekdo neki stoji za tabo. Hehe najboljsa varjanta je ko pogledas kaksno mizo pa karnaenkrat vidis neko

Po dolgem casu sni soet docakali novi Resident Evil. Glede na to, da je bila Resident Evil 4 ena najboljsih RE nasploh se je kar dosti pricakovalo iz petice ampak ji manjka nekaj, kar je bilo v prejsnjih ravno tisto kar je naredilo to igro nekaj posebnega. Tisti strah in tesnoba, ko imas malo metkov, ko ne ni dobrega kota da bi se postavu, da te ne napadejo iz vec razlicnih smeri.

No tokrat je igra postavljena v Afriko, kjer skusajo nekako zdruziti vse zgodbe iz prejsnjih RE v eno. Kako se je zacelo razvijanje T-virusa, G-virusa, kako je nastal Code Veronica projekt, Las Plagas. Vse to je nekako skupaj povezano tako, da razlaga zgodbo od samega zacetk0a. Vendar skozi dogodke, ki se trenutno dogajajo. Tokrat so hoteli pokazati, da se lahko clovek ustrasu tudi, ce se stvari odvijajo sredi belega dne. Ampak to ni glih tako. Vsekakor je pohvalno kako zgleda nov RE. Graficno je igra na nivoju Gears of War. Hi-res rexture brez kaksnih koli stekanj. Igra tece lepo, tekoce z konstantnimi frame-i in se prav vidi da je bilo veliko povdarka na detajlih.

Se vedno je tukaj prisoten problem. Medtem, ko meris z orozjem, se se vedno ne mores premikat. To je za dosti ljudi velik problem in pravijo, da veliko vzame igri. Glede na to, da sem prejsnje RE preigral kar velikokrat me to tudi vec kot tolko ne moti. Seveda ti vzame nekaj casa, da se privadis na tak stil igranja in lahko tudi recem, da to doda kar veliko k napetosti, ko te iz treh strani hkrati napadejo ti si pa osredotocen na enega. Seveda so tukaj tudi boss fighti, ki so kar so. Jst sem jih vse vecinoma iz prve naredu in takoj ves kaj moras pri vsakem naredit.

Novost, ki je pa najbolj navdusila je, da je igra v celoti narejena za Co-Op. Ze od samega zacetka, ki dodelijo partnerko z imenom Sheva s katero sledite nekemu znanemu teroristu. Ce se odlocis igrat sam, kot sem to jst storil Shevo kontrolira umetna inteligenca (bom kar pisal AI- Artificial Intelligence) in to dokaj dobro. Nikoli se ne postavlja pred tabo, sama o

Igra res ni nic posebnega. Ne vem ce se nadaljuje iz prejsnjega dela ampak tudi v tem igras igro od otrostva, kjer z sestro kupis neko magicno skatlico, ki naj bi uresnicila bilo kaksno zeljo. Nato ti nek clovek z imenom Lucien ubije sestro in skusa tudi tebe vendar tvoja usoda ni se smrt. Nato odrastes v fanta kjer pomagas iskat 3 heroje, ki ti bojo pomagali pri mascevanju sestre. Med tem ko isces te 3 heroje spet odrastes in postanes mozakar. V igri je dosti povdarka na to kako se bos odlocil. Ali bos pocel dobre stvari in te bojo ljudje spostovali ali pa bos izbral zlobno pot in se te bojo vsi bali. Izbira je vasa. V tej igri lahko tudi kupujes nepremicnine in iz tega sluzis denar, lahko se celo porocis in imas otroke, lahko sluzis denar z raznimi deli kot so recimo kovac ali drvar itd....Igra ponuja kar dosti moznosti vendar nic od tega ni potrebnega, ce se ti gre kot v moje primeru samo za zgodbo.

Igro igras iz tretje perspektive in imas na moznost ali bos napadal z sabljami, sekirami in podobnimi mahali ali pa bos uporabljal orozja na daljavo. Na voljo pa imas tudi magijo kot so elektrika, ogenj, tornado, telekineza...tipicne magije in sam se odlocas katere bos razvijal. Kadarkoli lahko tudi kaksno od teh znanj pozabis in dobis seveda manj tock nazaj in jih tako lahko porabis kje drugje. Je dokaj fleksibilno kaj zelis uporabljat in spet je od samega igralca odvisno kaj se bo odlocil uporabljat. Vecinoma so pa misije: pejdi do cloveka, ki ima problem, on ti pove kam naprej, pobij par stvorov in se vrni nazaj. Vendar je kar nekaj razlicnih vrst zlobnezev in vsak je nekaj posebnega.

Muzikalno tudi ni ne vem kaj posebnega. Pac tako neko klasicno glede na to da si vedno kje po kaksnih gozdovih, jamah, podezeljih...

Ce res ni kaj drugega igrat se kar podajte in zacnite igrat to igro. Zgodbo ti povejo takoj na zacetku u prvih 10 minutah in to potem skusas skozi igro dosect. Niti priblizno si ne znam predstavljat kolko je igra lahko dolga ce se lotis iskat vse kar

Nisem velik pristas dirkalnih iger. Nasplosno vozenje avtomobilov mi ni bilo nikoli vsec, predvsem zato ker lahko se usedem v pravi avto in je dosti vecji uzitek. Vendar nimajo vsi te moznosti in vecinoma lahko v igrah pocnes kar hoces brez da bi te kdo kritiziral ali spraseval zakaj si to naredil namesto unega. V glavnem ti nima kdo kaj srat ce se ne drzis pravil. Seveda je Burnout Paradise ena od takih iger, ki se strogo ne drzi pravil voznje. To ni nobena simulacija voznje, da ze takoj povem. To je cista arkadno-akcijska vozacina, kjer je tvoj cilj, da se cimvec zaletavas v druge avte (in povzrocis, da se zaletijo u zid) in povzrocis cim vecji kaos.

Kaj naj povem o tej igri kaj nisem ze v prvem odstavku?...Hmm...Igra je ZAKON! Spremenilli so stil menijev. Sedaj enkrat, ko pritisnes start gres v mesto, kjer ima vsako krizisce en event. Lahko pa prosto vozis po mestu in isces ograje za podret, table, se zaletavas ali pa celo vklopis tako imenovani "showtime" (nekaj ekvivalentnega crash mode-u iz prejsnjih burnout-ov) kjer uporabis nitro zato, da avto poskakuje in se skusas zabiti v cim vec civilnih avto, avtobusov, van-ov...Graficno je res lepa in se nikoli ni nobenih problemov, da bi kaj zastekalo ali zacelo delati bolj pocasi. Ko se zaletis v dolocen objekt je odvisno od spektakularnosti crash-a ali gre v slow-motion in tako pokaze eno do nalepsih prikazov trka avta, ki si jih je lahko kdo kdaj izmislil v kaksni igri. Tocno je fizicno izracunan prenos energije iz plocevine (kjer se pri tem zacne zvijati) do sip kjer najprej razpocijo nato se sele raztresci na miljone kosckov. Nekaj tako lepega ne vidis v vsaki igri in tako natancno prikazano. Vsakic ko se zabijes je nekaj posebnega, tako sladkega, tako neverjetno dobrega za videt. Ceprav ni ravno cilj, da se vsakih 10 sekund zabijes in se pri tem visa stopnja frustracije, ko hoces nekaj izpeljat vendar je vsak trk nekaj posebnega.

Na izbiro imas tri vrste avtomobilov. Lahko iberes med stunt avti, ki imajo dobro

Zdej sem nekako dokaj razdvojen. Na eni strani mi je igra vsec ker je dokaj podobna prav prvemu Prince of Persia se iz crnobelih casov, kjer se je samo lutalo po hodnikih in usako tolko je biu kaksen boss-fight. Po drugi strani pa me dokaj razocara glede na prejsnjo trilogijo Prnce of Persia (Sands of Time, Warrior Within, Two Thrones). Zdej ce gledam iz old-school perspektive je igra zakon u nulo. Stil igre skapiras ze u prvih 30 minutah igranja in se vecinoma vedno eno in isto ponavlja skozi celo igro. Po drugi strani pa glede na to, da vemo kaksna je bila trilogija bi lahko pricakovali dokaj vec og igre in igralnosti. Predvidevam, da so se odlocli za old-school varjanto vendar je zelo velik poudarek na grafiki.

Graficno je igra cista uzivancija. Uporablja tako imenovali self-shaded stil. To je tako, kot da bi gledali risanko vendar je okolje 3D. Dosti krat je bil problem v perspektivi, ker so vecinoma risanke 2D torej doganje na sliki nima nobene globine (pri tem se pac uporablja lazna globina tako, da se povecuje in zmanjsuje predmete ki naj bi bili v ospredju oz. ozadju) vendar ce uporabimo tak stil za izrisovanje 3D likov postane dokaj zakomplicirana zadeva, vendar so to tako dobro izpilili, da je nekaj neverjetno lepega za videt. Vse skupaj deluje kot en velik svet kjer lahko iz ene tocne prides vse do druge tocke, ki je cisto na drugi strani mape. Vse skupaj pa je povezano in dejansko so kaksni predeli, kjer vecinoma plezas v visino v tipicnem Prince of Persia stilu (teces po zidovih, plezas po stebrih...) in na vrhu tega stolpa vidis vso okolico okoli sebe. Resnicno ti samo vzame. Vendar ni vse takoj dostopno.

Za odpret nove predele mape je treba najprej dolocen delj zemlje "osvobodit" nato je treba pobirat tako imenovane "light seed-e". Bolj kot napredujes vec teh light seed-ou je treba pobrat. Jst se posebej, ki sem nor na razne animecije kjer se vlecejo razne crte v nakljucnih spiralah (ce si to lahko kdo predstavlja) usakic, ko poberes en ta light see

V zadnjih mnenjih, ki sem ji napsal sem omenil, da ni Lara Croft edina, ki lahko skace, pleza, raziskuje. Tako sem se spomnil, da imam na za PC instalirano zadnjo, najnovejso Larino aventuro. Tokrat junakinja zasleduje korake svojega oceta v upanju, da bi lahko spet srecala svojo mamo. Tako je. Tokrat so izbrali nordijsko mitologijo (se pravi kar se vrti okoli Odina, Valhalle, Valkirij, Thorja...) tako, da tokrat raziskujemo razne templje pod vodo, v raznih dzunglah, na snegu (verjetno Arctica). Vsa ta mesta Lara raziskuje, da bi lahko dobila Thor-jeve rokavice in pas s katerimi je on lahko edini dvignil kladivo, za katero velja, da je tako vsemogocno, da lahko celo bogove ubije. Ker seveda ne more obstajat dobra stran zgodbe brez slabe, so tukaj prisotni tudi zlobnezi, ki hocejo izkoristiti Larina odkritja, da bi se lahko Ragnarok sprostil in tako bi bilo konec vsega. Tako bi se seveda zacela nova doba kjer bi se vse spet znova zacelo vendar bi zlobnezi to izkoristili in bi tako bil svet temen, neprijeten, zloben...

Graficno je igra prav lepa za videt. Od TR: Legends naprej, so nasli tisto pravo tocko kjer grafika in igralnost lepo sedeta skupaj, tako da nimamo neke igre, ki bi te konstantlo frustrirala vendar poteka vse tekoce. Njeni gibi so baje vsi motion-captured, kar pomeni, da je nekdo vse te poteze naredil v resnici, programerji pa so potem vse skupaj povezali. Tako dobimo tekoco, fluidno igro ampak glede na to, da Lara pleza, skace iz roba na rob je seveda treba dosti testirati igro, da ne bi igra kar pozabla, da se mora Lara primit na dolocen rob, da odskoci pravilno, kar je blo v prejsnjih igrah kar prisotno vendar so se v tej igri kar potrudili. Seveda gledat Laro Croft v High-Definition na sistemu, kot ga imam jst kjer lahko vse nastavitve dam na maksimalno...cisti slin. Njeno telo je perfektno modelirano z merami, ki jih malo kater zenska ima (dobro dan-danes jih je vedno vec) in ko jo gledas v potapljaski opremi kako plava zabico =) in ko prides iz v

Tisti ki pravijo, da ni mozno iznajt kaksen nov stil igranja se dokaj motijo. Za dokaz so si izmislili igro ki jo igras iz prvoosebne perspektive in teces okoli Yamakasi stil...Se pravi skaces cez ovire, plezas po ceveh, se vesis po robovih in bezis pred pandurji.

Zgodba gre nekako tako...Mediji so popolnoma kontrolirani in use je nadzorovano, tako da ce nekdo hoce nekomu poslat kaksno sporocilo bojo to vedli tudi pandurji, zato so se naredile razne skupine "runnerjev" tekacev ki ta sporocila dostavljajo. Seveda pa to naredijo osebno in zato skacejo iz zgradbe do zgradbe in bezijo pred ostalimi, da lahko spodoricilo naslovljenemu dostavijo.

Igras vlogo deklice z imenom Faith in med enim poslom, ko imas za dostavit eno sporocilo srecas tudi tvojo sestro in enega mrtvega cloveka. Seveda pa se je nekdo hotel resit Faithine sestre zato vse skupaj izpade, da je tega cloveka ubila ta njena sestra. Tako, da ti potem nisi vec navaden runner. Tebe vec ne zanima ce je kaj za dostavit. Na vsak nacin hoces resit sestro. In potem se skusah pretihotapit tako da slisis razne pogovore kdo je biu tisti ki je to naredil in seveda naredis tako, da bo pravica zmagala.

Vecinoma se res samo tece okoli, skace cez ograje, pleza in tece po stenah...Je pa tudi kaksen krat kaj streljanja. Tukaj pa pride na vrsto pretep. Lahko nekatere policaje pretepes in jim vzames orozje lahko pa tudi upocasnis cas in tacas ko policaj zamahne mu vzames orozje in ga knock-outiras. To je pa tudi to...Vecinoma gre use gladko skozi...ampak se vcasih zgodi da prides do kaksne tocke kjer si po pol ure in ne ves kam in kako. Takrat sem jst tudi ugasnu igro in sem prisu nazaj cez nekaj casa pa mi je pol celo uspelo =)

Kot igra je dokaj zanimiva ji pa sigurno nekaj manjka. Graficno in igralno je res nekaj posebnega ampak deluje kot da bi nekaj manjkalo. Taksne igre so vsekakor dobrodosle in upajmo da bojo poslusali folk in tako izpilili ta nov stil igranja.

Kdor misli, da je Lara Croft edina, ki lahko skace, pleza, strelja in raziskuje zapuscene grobove, se moti. Naughty Dog je tokrat zasel z njihovega stila iger, ki je bil vecinoma namenjem mlajsim igralcem (nekateri starejsi naslovi so Crash Bandicoot, Jack & Daxter) in tako so dokazali, da so talentirani in da imajo smisel za ustvariti mojstrovine. Na vrsto pa pride Nathan Drake. Mladi raziskovalec rusevin, katerih najdbe prodaja, da se prezivlja.

Vse se zacne kot vsak normalen dan. Nathan isce zapiske Francisa Drakea, kajti misli, da je njegov priimek nekako povezan s tem davnim raziskovalcem. Tako zacne slediti Drakeovim najdbam in se znajde v novi avanturi. Medtem, ko sledi napotkom, ki so jih pustili predniki, Nathanu neprestano morijo tudi njegovi nekdanji nasprotniki, ki ravno tako iscejo isto zadevo kot Nathan. Tako se potem zacne zgodba zapletat in ob zapletih Nathan vsake toliko kaksno smesno vrze ven. V glavnem celotno vzdusje igre deluje humoristicno, akcijsko in vsake toliko malcek frustrirajoce.

Vecinoma se igro igra v tretjeosebni perspektivi, tudi ko meris z orozji, se kamera samo pribliza malo nad Nathanovim ramenom. Poudarek je predvsem na kritju, ker te z lahkoto ubijejo. Problem so tudi tukaj metki, ker ze za navadnega tipa (ki je brez majc, srajc, u glavnem topless) rabis 4 metke. Dobro je vsaj to, da lahko njihova orozja pobiras in se nic ne kvarijo. Vsaj nekaj, glede na to, da si nonstop na tisti meji, da ti zmanjka metkov. Seveda pa zato lahko tudi tepes s kombinacijo lahkih (hitrih) udarcev in tezkih (pocasnih). Ob pravilnem pritisku na razlicne gumbe lahko nasprotnika onesposobis, vendar se malokrat zgodi, da bi bili pretepi ena-na-ena.

Ambient in muzika pa sta nekaj najlepsega na PlayStation 3, kar sem jih do sedaj vidu. Ko si v dzungli, se listi premikajo, res deluje kot da je zivo vse skupaj. Sence, ki se pravilno prikazujejo na likih, razni svetlobni efekti, ko sijejo skozi liste, voda je nekaj neverjetnega. Mislim, da je v tej igri v

Far......Cry....2....Dostikrat se vozis res dalec, in je voznja skoraj najvecji del igre, ki ga dozivis in se ti zazdi vse dalec. Jst sem se u bistvu prisilu igrat igro in bi se res najrasi zjokal tako, da tudi drugi del imena igre je kar tocen. Ampak vse ni tako grdo kot zgleda. Prvo kar opazis je seveda grafika v igri. Igra je neverjetno lepa. Od dzungle do savane do sahare....Vse je tako lepo videt, da se vcasih kar ustavis in gledas prizor. Ampak vemo, da grafika ni vse. Spet smo tam. Ali jst prevec zahtevam od iger zadnje case ali ne vem. Vecinoma kar delas v igri je...Dobis misijo, se zapeljes na doloceno lokacijo in nekoga ubijes oz. nekaj razstrelis. Po opravljenem delu se pripeljes nazaj in spet je isto.

Igras americana, ki so ga poslali v afriko, da najde tako imenovanega "The Jackal" kateri prodaja orozja africanom in se seveda s tem mastno bogati, medtem pa ljudje umirajo. Takoj, ko prides v afriko, fases malario, ki te skozi celo igro opozarja...HEY SI V AFRIKI...NAJDI TABLETKE DA SE TRENUTNO POZDRAVIS. Seveda za dobit tabletke moras spet koga ubit in podobno. Glede na to kaksna je fizika v igri, kako lepo je narejena bi si lahko izmislili se kaj poleg ubijanja in eksplozij. Zacetek igre mi je biu res brezvezen in po 2h urah igranja sem nehal in sem celo imel namen izbrisati igro ampak sem se pustil prepricat. Sem se prisilu igrat naprej. Priznam, da bi mi lahko bilo zal, ce bi igro zbrisal. Dobro postane sele, ko odlenes nova orozja. Vsa orozja v igri so lepo narejena, je pa en problemcek. Kupis orozje in ga "kao" ne znas uporabljat. Nato kupis razne prirocnike za boljse merjenje in streljanje in seveda, pravilno uporabo orozja, da ti vec casa traja. Bolj kot z orozjem strejas bol se kvari in se vedno veckrat sredi boja kaj zasteka in podobno. Kako pa ves, da hodi puska h koncu? RJAVI! Ne mogoce. Ne morejo mi rect, da ce pusko dostikrat ustrelis zacne pocasi rjavet. Ne recem ce pusko uporabljas pod dezjem in se takrat je malo moznosti. Glede na to, da

Vcasih sem bil kar velik fanatik Star Wars sveta. Predvsem zato ker mi je Sci-Fi scena zakon. Mislim, da ustvariti mojstrovino kot so Star Wars filmi ni in ne bo uspelo nobenemu se nekaj casa. Se posebej ce gledamo, da je biu prvi filem posnet leta 1977 in se je zacel s stevilko 4. Ze takrat ni bilo nobenemu nic jasno. =) No in seveda so naredili dosti iger, ki so bile postavljene v isti svet. Vendar skoraj nobena ni bila kaj vredna posebne omembe. Vecinoma je znano, da ko se lotijo naredit igro po filmu oz. obratno...to vecinoma pocnejo ljudje, ki niso igrali igre oz. ki niso gledali filma. Ze ce so, so jo pa samo preleteli in dosti krat falijo smisel in sporocilo, ki ga igra ima. Zato potem vse skupaj nastane cudno. Tokrat pa se je Lucas odlocil, da bo sodeloval pri igri in seveda napisal novo zgodbo za Star Wars, ta pa naj bi se odvijala med tretjim in cetrtim delom.

Tokrat igramo vlogo Darth Vader-jevega prikritega vajenca. Tvoj cilj pa je uniciti vse jedije, ki so na svetli strani moci. Igra ima dobro zgodbo...kar se pa tice igralnosti...dokaj katastrofa. Najvec casa sem uporabljal force grip in pometaval z sovragi. Za vecje sovraznike pa uporabis malo ekeltrike nato se pojavi gumb ki sprozi sekvenco v kateri stiskas gumbe. Ob vspesnemu pritisku na gumbe potem unicis nasprotnika. Potem imajo tudi tisti najsibkejsi nasprotniki neko tehnologijo, ki blokira ta force grip. Kje je pol smisel, da mi dajo moznost uporabe force-a, ce so potem sovrazniki imuni na to? Ze po tretjem levelu ti postane igra dokaj pusta, ni nobenega dogodka, ki bi te gnal naprej. Zato potem igras igro samo zaradi zgodbe medtem pa ne uzivas.

Avdio je pac tak kot mora bit, ce govorimo o Star Wars-ih. Graficno je igra zelo lepa. Se posebej pa se obapazi kako so dobro modeli narejeni. Ko koga gledas v obraz vcasih celo deluje clovesko, ker se res zdi kot, da bi kazali kaksne emocije. Vsec mi je tudi, da so leveli med sabo radikalno razlicni. Od dzungle do lave do snega, celo gres na nek planet